Ko sem prestopil prag srednje šole, moram priznati, da nisem bil preveč navdušen, ker sem imel druge želje, a zaradi slabega uspeha žal nisem mogel iti na srednjo šolo, katero sem želel. Že prvi dan sem videl, da je potrebna delovna zaščita, ker je na tej šoli veliko prakse. Potem sem na to pozabil in se počasi skušal vživeti v to šolo. Moram reči, da sem kar trpel, nikakor se nisem mogel sprijazniti, da hodim sedaj na to šolo.
Potem smo prišli tudi mi do prakse in tako sem domov prinesel obvestilo, da je za prakso potrebna delovna zaščita, dal obvestilo svoji mami in se odstrani. Seveda je prišla do mene in me začela spraševati, kakšna je to delovna zaščita in kje se kupi. Nič nisem hotel sodelovati in mama je videla, da je nekaj narobe.
Sama je vprašala druge in mi tako kupila zaščito, nastavila v sobo in me še enkrat vprašala, kaj je narobe. Še dobro, da sem bil tiho, ker ko se je začela praksa, sem jaz začel v šolo hoditi srečen, ker so me na praksi zanimale stvari. Šele po enem tednu sem se zahvalil mami, ker me je delovna zaščita čakala v sobi, tudi mama je videla, da sem boljše volje in bila tudi ona zadovoljna.
Tako sem počasi vzljubil to šolo, praksa mi je odprla oči, da pa ta poklic ni tako slab in da ima veliko širino, tako da bom imel veliko možnosti za zaposlitev. Moja delovna zaščita je bila vsak dan bolj umazana, vendar to je bilo za mojo mamo dobro, ker je vedela, da v šoli sodelujem in delam.
Postal sem drug človek, šola je postala naenkrat zanimiva, praksa je bila najboljša, čeprav delovna zaščita ni bila prav nič moderna in frajerska, ampak mi je uspelo narediti srednjo šolo z odliko. …