Sam sem zelo rad zahajal v gledališče in ko sem dobil otroka, sem si že predstavljal, kako ga bom peljal na prvo predstavo. Tako je prišel čas, ko sva z sinom prvič prestopila prag gledališča. Oba sva bila ponosna, sin je komaj čakal, da se začne predstava in da vidi lutke, jaz pa sem bil vesel, da je prvič v gledališču in da mu je bilo lepo.
Ko se je predstava začela je sin je imel tako velike oči, da mi je bilo prav smešno. Celo predstavo je gledal lutke in niti enkrat ni pogledal mene. Nisem mogel verjeti, kako so ga te lutke začarale in osvojile. Ko sva šla proti domu, me je prosil, če lahko greva v gledališče takoj naslednji dan. Seveda to ne gre tako. Lepo sem mu razložil, da so predstave ob določenih dnevih in da ne moreva hoditi vsak dan. Prišel je nov dan in moral sem v knjigarno po knjige. Tako sem šel najprej po sina in potem sva šla skupaj v knjigarno. Sam nisem niti opazil lutke, sin pa jih seveda je. Bilo bi nestramno od mene, če mu lutke ne bi kupil, ker si jo je res želel.
Lahko samo rečem, da mi ni bilo težko, tako sem mu kupil kar dve lutki, da se je lahko igral. Sedaj sva zmenjena tako, da vsak mesec dobi eno lutko in tako se mu bo lutk nabralo. Otroci se hitro navadijo in razvadijo in želijo vedno več. Tako smo mi starši tisti, ki jih učimo skromnosti, kajti morali bodo živeti sami in prav je, da se zavedajo, da se ne more vse dobiti takoj. Pri nas doma imamo lutke in to je to, drugih igrač ne kupujemo, ker ima lutke najraje. Vsake toliko pa je tako skrben, da jih tudi očisti. Za njih je posebna polica, kamor jih odlaga in vedno je ena lutka z katero zaspi. …